Čezmejni geotermalni viri Mursko-Zalskega bazena: potreba po skupnem upravljanju geotermalnih vodonosnikov Slovenije in Madžarske

Povzetek

Na mejnem območju med Slovenijo in Madžarsko so razprostranjeni obsežni, prekomejni zgornjemiocenski geotermalni peščeni vodonosniki, ki se v obeh državah uporabljajo predvsem v balneološke namene in za direktno rabo toplote. V severovzhodni Sloveniji je skupna direktna raba toplote v letu 2010 dosegla 382 TJ, v jugovzhodnem delu Madžarske pa 648 TJ, vključno z rabo vodonosnikov v podlagi neogenskih kamnin. Celotna inštalirana kapaciteta 13 slovenskih uporabnikov je znašala 38,8 MWt, medtem ko je inštalirana kapaciteta pri 29 madžarskih uporabnikih dosegla 70,6 MWt. Uporaba poteka brez usklajene strategije upravljanja, kar lahko ogrozi dolgoročno vzdržnost teh sistemov. To smo želeli preseči z opredelitvijo prekomejnega Mursko-Zalskega telesa termalne podzemne vode (VTPodV Mura-Zala) s površino 4.974 km2 in vertikalnim razponom globine 500-2200 m, določenega na podlagi podrobnih geoloških, hidrogeoloških, geokemičnih in geotermalnih modelov, kot tudi numeričnega modela podzemne vode. Tok podzemne vode v VTPodV Mura-Zala je usmerjen pretežno v smeri zahod-vzhod, pri čemer je prekomejni tok ocenjen na približno 50 1/s. Pri trenutni količini odvzema termalne vode (~ 61,8 1/s iz slovenskega ter ~ 67,3 1/s iz madžarskega dela VTPodV Mura-Zala) količinsko stanje telesa ni ogroženo, a njegovo dobro stanje je potrebno ohranjati z omejitvijo maksimalnega povečanja odvzema termalne vode na 3,5-kratnik današnjega odvzema. Da bi dosegli ciljne vrednosti povečanja deleža geotermalne energije v skupni energetski bilanci v obeh državah, namesto povečanega odvzema termalne vode priporočamo povečanje toplotne učinkovitosti, določitev največjega dovoljenega znižanja tlaka v vodonosniku in vzpostavitev vračanja toplotno izrabljene termalne vode nazaj v vodonosnik.