Primerjava uporabe metodologije PSInSAR in DInSAR za opazovanje premikov površja - primer SZ dela Slovenije

Povzetek

Radarska interferometrija (InSAR) je razmeroma nova tehnika, ki se je v zadnjih nekaj letih uveljavila v najrazličnejših študijah. Najpomembnejše področje njene uporabe je izdelava digitalnih modelov višin in opazovanje majhnih premikov. Zelo uporabna je tudi diferencialna interferometrija (DInSAR), s katero lahko opazujemo premike tal velikostnega reda valovne dolžine uporabljenega radarskega valovanja, kar znaša pri satelitih ERS približno pol centimetra. V predstavljeni študiji so bili s tremi podobami območja Posočja in uporabo zunanjega modela višin ustvarjeni trije diferencialni interferogrami. Z upoštevanjem dejstva, da so modeli, dobljeni iz različnih interferogramov, odvisni, so bili določeni premiki, nastali ob potresu v zgornjem Posočju, 12. aprila 1998. Interferometrija je pokazala, da se je okolica Bovca v povprečju posedla za 0,5 cm, največji opaženi premiki pa znašajo več kot 2 cm. Opravljena je bila tudi podrobna analiza potenciala metode DInSAR in primerjava z metodo permanenthih sipalcev (PSInSAR). Metodi sta komplementarni, vsaka pa ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. DInSAR namreč daje ploskovne rezultate, PSInSAR pa točkovne, vendar omogoča daljše časovno opazovanje, kar je še posebej pomembno v območjih pokritih z vegetacijo, kjer dekorelacija onemogoča uporabo tehnike DInSAR. PSInSAR predstavlja odlično alternativo tudi klasičnim geodetskih tehnikam, saj jih v mnogočem prekaša. Glavna prednost pred slednjimi je velika gostota merskih točk, dolgo časovno opazovanje ter možnost opazovanja brez predhodne namestitve instrumentov. V študiji zahodnega dela Slovenije je bilo mogoče opazovati več kot 20 točk na kvadratni kilometer v obdobju skoraj deset let z natančnostjo desetinke milimetra. Pokazalo se je, da so premiki, določeni z metodama DInSAR in PSInSAR, enakega velikostnega reda, a PSInSAR omogoča njihovo opazovanje skozi daljše časovno obdobje. Raziskava, predstavljena v tem prispevku, je pokazala, da je interferometrija permanentnih sipalcev zelo uporabna metoda, saj predstavlja nadgradnjo "klasične" DInSAR metode in se obnese bolje od nje povsod, razen na gosto naseljenih območjih, kjer je stopnja korelacije visoka tudi skozi daljše obdobje. Največje omejitve PSInSAR tehnike so zapletena interpretacija, nezveznost podatkov (DInSAR lahko služi kot dodatna informacija), neuporabnost metode za opazovanje poraščenih območij, omejeno obdobje ponovitve vzorčevanja, ki je vezano na povratno dobo satelitskega snemanja in neuporabnost metode za opazovanje hitrih premikov oziroma deformacij.