Vpliv rudnika in topilnice živega srebra Sv. Ana - Podljubelj na porazdelitev kemičnih prvin v tleh

Povzetek

Živo srebro v Podljubelju so pridobivali v zelo majhnih količinah že v 16. stoletju, zlata doba rudnika je bila v drugi polovici 19. stoletja, zadnjo rudo pa so odkopali leta 1902. Vsega skupaj so odkopali okoli 110.000 ton rude in pridobili največ 360 ton živega srebra. Ob rudniku je od leta 1855 delovala tudi topilnica. Večino odpadnega materiala so odlagali na odvalu ob potoku v Potočnikovem grabnu, del pa so ga kasneje uporabili pri gradnji ceste, ki poteka vzdolž doline. Izkoristek je bil le okoli 55 %, torej je pričakovati povišane vsebnosti živega srebra v različnih segmentih okolja. Namen geokemičnih raziskav na območju rudnika in topilnice Sv. Ana - Podljubelj je bil ugotoviti vsebnosti in prostorske porazdelitve kemičnih prvin v tleh ter ločiti naravne geokemične porazdelitve prvin od antropogeno povzročenih. Na območju rudarjenja so bila tla vzorčena na 90 ha površine, v profilih prečno na dolino, v raziskovalni mreži 100 x 100 metrov ter dodatno še na območju nekdanje topilnice in odvala rudniških odpadkov. Vsebnosti živega srebra na območju, velikem 9 ha, presegajo vsebnost 10 mg/kg v tleh ter na splošno vpadajo z globino in oddaljenostjo od nekdanjih rudniško-topilniških obratov in dosežejo na obrobjih raziskovanega ozemlja nivo slovenskega povprečja. Na raziskanem ozemlju je ocenjena povprečna vrednost živega srebra 1.3 mg/kg (0.17 - 718 mg/kg). Izrazito najvišja vsebnost živega srebra je bila določena v vzorcu, odvzetem na območju nekdanje topilnice (718 mg/kg). Koncentracije živega srebra so povišane tudi na odvalu ob Potočnikovem grabnu. Najvišja izmerjena vsebnost živega srebra na odvalu (108 mg/ kg) je skoraj 7-krat nižja od vsebnosti Hg na območju topilnice. Nekoliko povišane vsebnosti smo določili tudi ob cesti po dolini, kar je verjetno posledica uporabe rudniških odpadkov pri gradnji.