Porušitve naravnega ravnotežja v hribinah ob potresu v Posočju 12. aprila 1998 in Evropska makroseizmična lestvica (EMS-98)

Povzetek

Najmočnejši potres 20. stoletja z epicentrom na ozemlju Slovenije je nastal 12. aprila 1998 v Zgornjem Posočju. Njegova magnituda je bila 5.8, največji učinki pa so dosegli med VII. in VIII. stopnjo po EMS lestvici. Žarišče potresa je nastalo v zemeljski skorji na območju med dolino Lepene in Krnskim pogorjem, v globini okoli 9 km (preliminarni podatki). Potres je poleg velike gmotne škode povzročil tudi precejšnje spremembe v naravi, saj so nastali številni hribinski podori in zdrsi, ki so ponekod popolnoma uničili planinske poti. Za določitev največje stopnje potresnih učinkov je poleg odziva ljudi in njihove okolice, učinkov na predmete, poškodb zgradb, potrebno poznati tudi učinke v naravi. Prav to naju je navedlo, da sva skušala primerjati učinke potresa na zgradbah in v naravi, kjer je bilo to mogoče. Na podlagi tega sva skušala natančneje ovrednotiti poškodbe v naravi, ki jih evropska potresna lestvica obravnava zelo posplošeno. Prav spremembe v naravi so omogočile zanesljivejšo določitev makroseizmičnega epicentra in intenzitete potresa. Učinke med VII. in VIII. stopnjo po EMS je potres dosegel v Mali vasi v Bovcu in v vaseh Spodnje Drežniške Ravne in Magozd. Z enako stopnjo pa sva ocenila poškodbe v naravi na Krnu, koti 1776, Javorščku, grebenu Krnčice, območju ob strugi reke Tolminke med njenim izvirom in planino Polog, v gorah nad dolino Lepene - Lemež, Sija. Evropska potresna lestvica je pri višjih stopnjah (VI in več) narejena skoraj izključno glede na poškodbe na zgradbah. V redko naseljenih krajih, kot je primer območje, ki ga je zajel potres dne 12.4.1998, kjer so poseljene le doline, v alpskem svetu pa so le planšarije, lovske koče, planinske koče in posamezne visokogorske kmetije, je uporaba te lestvice otežena in negotova. Pojavlja se vprašanje ali ne bi bilo mogoče dobiti bolj zanesljive ocene intenzitete potresa, če bi v presoji upoštevali tudi porušitve naravnega ravnotežja, kot so npr. hribinski podori in zdrsi. Vsak dodaten podatek v takih primerih, če ga seveda pravilno interpretiramo, lahko prinese povečanje zanesljivosti ocene intenzitete potresa. Da pa bi lahko porušitve naravnega ravnotežja, kot del seizmogeoloških pojavov, uporabili v ta namen, je treba izvesti primerjavo s poškodbami na zgradbah, kjer je to mogoče in nato ugotovitve razširiti na celotno obravnavano območje. Za vključitev naravnih seizmogeoloških pojavov pri izdelavi makroseizmičnih lestvic lahko uporabimo več pristopov. Prvi pristop je, da vključimo v originalno lestvico tudi opis opredelitve stopenj intenzitete seizmogeoloških pojavov, kot so porušitve naravnega ravnotežja. Drugi je, da se Aneks C pri EMS lestvici, ki obravnava seizmo-geološke pojave, bolj podrobno opredeli. Pri tem upoštevamo v zadnjem času pridobljeno strokovno znanje iz mehanike hribin in iz prostorskih analiz, opravljenih z GIS orodji, ki določujejo ranljivost terena, glede na pojave naravnega porušenja ravnotežja. Zadnja možnost je izdelava ločene lestvice za seizmogeološke pojave, ki je z Evropsko makroseizmično lestvico povezana le preko primerjalnih tabel. Analize posledic v naravi, ki so se zgodile ob potresu v Posočju kažejo, da bi bilo smiselno usmeriti strokovne napore tudi v vključitev posledic potresa v naravi v sistematično ovrednotenje intenzitete potresa.