Primerjava učinkovitosti kartiranja za majhne podatkovne nize z uporabo metode inverzne utežene razdalje in metode drsečega povprečja v miocenskem rezervoarju ogljikovodikov, Severna Hrvaška

Povzetek

Kartiranje geoloških spremenljivk v hrvaškem delu Panonskega bazena temelji večinoma na majhnih vhodnih podatkovnih nizih. V primeru preučevanega polja ogljikovodikov »B«, rezervoarja »K« je zaradi kompleksne geološke zgradbe in močno izražene tektonike, interpretacija omejena na nekaj blokov, od katerih ima vsak zelo omejen nabor podatkov. Analizirane spremenljivke so bile poroznost (19 podatkov) in prepustnost (18 podatkov). Kot interpolacijski metodi sta bili uporabljeni metoda inverzne utežene razdalje (IUR) in metoda drsečega povprečja (DP). Metodi smo primerjali in analizirali s pomočjo vizualnega pregleda dobljenih kart, primerjavo matematičnega ozadja in z izračunom navzkrižne validacije. Vrednost navzkrižne validacije za poroznost rezervoarja »K« pri uporabi IDW je 0,0011, v primeru uporabe DP pa 0,0010. Vrednost navzkrižne validacije v primeru prepustnosti pa je bila pri uporabi IDW 480,84 in pri uporabi DP 1346,41. Glede na vizualni pregled kart, vrednosti opisne statistike ocenjenih vrednosti in rezultate navzkrižne validacije, se je metoda IDW izkazala za priporočljivo metodo pri kartiranju poroznosti in prepustnosti rezervoarskih blokov v Savski depresiji.